It is hard...

... to follow a path that is actually great and nurturing for you. But at the same time it hurts as hell.

Ne vem...

Zdej ne vem... Si mi všeč ali ne. Ali je to samo star vzorec ki grozi, da če takoj vsega ne popredalčkam in definiram, da se mi bo zmešalo.
Všeč mi je kako se počutim ob tebi. Navdihuješ me. Ne ljubezensko. Ampak prijateljsko. In tisti plus k obstaja mi samo še polepša vse skupaj. Ni to baza vsega, ampak je lušten dodatek.
Tudi brez tega je vse super. I feel like myself. The awesome part. Kot da sem zmožna vsega in še več. Še kadi se mi ne.

Kaj je to?

Čas za sonce

Zaenkrat imam samo šport. Nič več Everwooda. Sem pa začela doma gledat Gilmore Girls. Ah...

Game of Thrones je spet začelo. Odličččno! Arya je carka (itak!)!

Poleg tega me to sonce utruja in razveseljuje hkrati. Spomaldanska utrujenost pravijo. Eni stavijo na ne-gibanje. Eni na napačno hranjenje. Mah, neki bomo že uredili, ne?

Vsak dan rastem. Vsak dan doživljam razočaranja. Vsak dan doživljam razveseljevanje iz različnih koncev. Predvsem pa: vsak dan imam za milimeter bolj urejene misli. Dva dni nazaj mi je en pomemben človek rekel, da naj se neham ukvarjat z ljudmi, kateri niso vredni moje energije. Pri katerih se vidi, da ne bi isto zame naredili.
S tem se sicer strinjam, ampak vseeno verjamem potihem, da pa se bo le vse uredilo in da so vredni moje energije kot vse na tem svetu.

Urejam si stanovanje. Oziroma preurejam bolj kot drugo. Urejam življenje. Pleskam stene. Pleskam moje misli. Izboljšujem svojo kvaliteto življenja in sprejemam odgovornosti s polno paro.

Prejšnji teden sem dopolnila 28 let. Mislim, da je čas :) Čas za sonce <3

Priznam

Priznam, da me zadeva še vedno boli.
Priznam, da se še vedno mnogokrat počutim nesposobno in slabo.
Priznam, da polnim svojo notranjo samoto z dobrimi ljudmi, pomočjo drugim ljudem in z mojimi mačkami.
Priznam, da se obdajam z dodatnimi deli in na novo s telovadbo, da zapolnem misli in čas do te mere, da ne utegnem sploh razmišljat o sebi in situacijah kot slabih.
Priznam, da imam še vedno probleme s sprejetjem same sebe kot nekaj vrednega brezpogojne ljubezni; tudi zaradi tega lažje prenašam določene dogodke.
Priznam, da se marsikaj vprašam kaj ljudje vidijo na meni.
Priznam, da mi je lažje gledati serije kot pa lastno življenje, ker v serijah že poznam izid zgodbe.
Priznam, da me je nekoliko strah moje prihodnosti in njenega uspeha.
Priznam, da se delno in malo tudi sebe krivim za izid zadnje osebne "zgodbe".
Priznam, da bi vsake toliko najraje komu razbila faco zaradi občasnega lastnega nezadovoljstva.
Priznam, da se kljub vsem tegobam imam vseeno 80% rada in se toliko tudi cenim.
Priznam, da se tistih 20% še vedno sovražim, ker se mi še vedno dogaja, da imam momente extremne pasivnosti in stagniranja, kateri me nič kolikokrat omejujejo pri vsakdanjih opravkih.
Priznam, da mi kljub lastni definiciji nekadilca cigarete vedno bolj dišijo, čeprav vem, da je to le skrivanje pred realnostjo in umeten občutek mentalnega počitka in navidezne kontrole.
Priznam, da bi rada imela partnerja zaradi tistega čistega feelinga pomembnosti, ki ga dobiš ob temu.
Priznam, da me marsikaj bolj prizadene kot pokažem.
Priznam, da sem kljub temu za ljudi preveč odprta knjiga in mi zato skrivanje slabo uspe.
Priznam, da mi določeni ljudje pomenijo preveč.
Priznam, da mi je na momente drama všeč do te mere, da si dovolim, da mi škoduje.
Priznam, da se zavedam, da bi določene zadeve lahko v življenju spremenila na boljše in sebi v prid, ampak mi ne teče še voda v grlo.
Priznam, da oglašam obisk pri psihologu, ker me je strah, da bo najdel še kakšno veliko razpoko v moji notranjosti.
Priznam, da sem utrujena od kreganj, zvez, praznih obljub in neuresničenih pričakovanj.
Priznam, da na vrh vsega vseeno verjamem, da je vse za nekaj dobro in da je vsaka situacija lekcija zame in v bistvu ob pravem času in na pravem kraju zame.
Priznam, da mi objemi ljudi, ki jih imam rada ogromno pomenijo in polepšajo marsikateri trenutek.

posted from Bloggeroid

I can be your hero baby... NOT!

Spet sedim za računalnikom na mojem jutranjem delu, kjer je kava glavna atrakcija, čokoladni rogljički nevarno dišijo, saj mi trmasto podajajo pomisleke o mojem novem načrtu za "fit&slim". In poleg vsega se nenadoma pojavijo na vratih gosti z besedami "Eno kavo z mlikom prosm, pa en velik nasmeh!" A resno??? Še se niste navadli razlike med kavami v Ljubljani in na Obali? Za dodaten minus se na tvju predvaja Everwood, ki je po resnici povedano, brez vezen. Na srečo ga bo nasledila ena epizoda od strica Housa, katerega resnično občudujem zaradi njegove ostre direktnosti in samosvoje miselnosti. Ko bom velika, bom imela oster jezik kot House.

Ok... sedaj je stranka prišla plačat kave pa.. naj mu bo. Bil je res prijazen gospod. Tokrat bom spregledala neznanje glede razlike v kavah.

Sonček se milo kaže izza oblakov in mi daja upanje na čimprejšnjo pomlad in poletje. Ja, ljubim toploto. Z vlago ali brez. Očitno sem v prejšnjem življenju bila martinček sredi kakšne puščave... Oh jaaaa...

Nazadnje sem razpravljala o temu, kako so ženske dosegle določeno vrednost v družbi in so se končno začele cenit. In kako so posledično začele dobivati hlače v bajti, saj se je moški del sveta "nekoliko" *khm* pomehkužil. Ne, nimam travme v vezi z moškimi, vsaj ne take, ki bi še obstajale. In ne, nisem negativen človek in nimam kompleks večvrednosti. Sem delno feministične narave in sem marsikaj doživela. Vendar vse vzamem kot lekcijo in ne kot življenjsko razočaranje in oh in sploh. Provaš, ne gre, greš dalje. Ne pa da zganjaš nepotrebne neumnosti zato, ker se je človek odločil, da ta trenutek pa ne bi šel v zvezo zaradi lastnih problemov. A se lahko, drage dame, končno znebite tega kompleksa heroja? Vi ne boste rešile moškega. Ne boste ga spremenile. Ne glede na raven emancipacije itd. Ne bo šlo in prej ko ženska to sprejme, prej se reši nepotrebnih neumnosti.

Recimo da srečamo moškega, za katerega sčasoma ugotovimo, da pooseblja vse kar si same želimo. In nas tratira res krasno. Vendar je sam izredno zmeden in se odloči, da čez določeno mejo ne bo šel. In to seveda odkrito prizna in pove, ne glede na posledice. In vam odkrito poda odločitev, da se same določite, če bi še ohranjale stike ali ne. Odločite se, da se stiki ohranjajo, vendar na hladnejši bazi v izogib morebitnega nenamernega zavajanja. Vse lepo in prav. Kasneje se vam zgodi podobna zadeva še s par moškimi. Tipična posledica: sovraštvo do vseh moških in toliko bolj sovraštvo do sebe, saj je ziher kaj narobe z nami, ker se noben od teh moških ni odloči nas poročit kar takoj na licu mesta.

Wrong.

Zakaj? Ker ker mi ne bomo nikoli spremenili druge ljudi. Lahko jih navdušimo nad nečim, lahko jih vzpodbujamo, lahko jih navdihnemo nad nečim. Ampak ne smemo pozabit, da se moški (in človek v splošnem) ne bo nikoli spremenil, če sam tega noče. Ko to ugotoviš, je vse konkretno lažje. Dejmo mal nase mislit in ne samo na to, kdo pa bi nas poročil v istem trenutku. Če bi same rade sebe poročile, ste naredile dovolj. Zakaj? Ker če same sebi niste všeč, potem nobena zveza/druženje ne bo ugodno. Kot bi rekla naša draga Samantha: "I love you, but I love myself more."

Tako da preden postanete zagrenjene/zagrenjeni in zasovražite nasporti spol kr smo itak preveč zakomplicirani za razumevanje... Dejmo eno kavico spit, pa mal sonček opazovat, kakšno mačko al psa pocrkljat,... Predvsem pa, kot bi rekel moj prijatelj in človek, katerega zelo cenim: "Dihaj, samo dihaj."

Lep pozdrav pa ogromno dihanja in sončka!


<3 BPC

P.S.: Tega Eeverwooda ni in ni konec.

poredne punce pridejo povsod. tako je.

To je pa to, ko imaš ogromno misli na kupu, pa jih pišeš na vse možne konce in kraje, pa ne združiš in (kaj šele!) dokončaš vsega. Ker zakaj bi to naredil, ker je strmenje v zadnjo epizodo od Revenge bolj pomembno. Še bolj je pomembno poslušanje 3 sezone Gossip Girl, čeprav jo veš bolj na pamet kot lastno ime. Sicer je ta sezona kul, ker pride Little J končno na oblast, Chair se končno dogaja in končno se opazi, kako je Serena v bistvu zabita. Ampak nič ne de. Raje kasneje kot nikoli, ne?

Nekako se odpravljam pisarit nekaj takega kot tole že kar en lep čas. Ogromno dilem me je lovilo: v katerem jeziku, slike ja ali ne, o čemu pišem, bi bile redne kolumne oz topici na določene dneve... Ogromno vsega. Potem pa sem malo prebirala okoli kaj drugi ljudje pišejo med vztrajnim smiljenjem sami sebi in takrat me je pičilo. Ideja, namreč. Drugo ne pika že precej časa... razen komarjev, itak. Komarji me imajo že stalkery varjanta radi.

Zabavno je dandanes poslušat ves ta hrup o ljubezni do sebe, samopomoči, emancipaciji žensk, boji med spoloma. Kar težavne zadeve za poslušat, če imaš že nekakšno svoje izdelano mnenje, katero bi lahko konkretno in uspešno argumentiral tudi sredi noči. Po drugi strani si odprt za tuja mnenja, katera ti, upaš, dajo misliti. Vendar ne vsa. Nekatera so tako brez vezna, da je še vsaka grudica peska v Sahari bolj zanimiva za opazovat. Posebej glede emancipacije žensk. Ta zadeva se sicer dogaja in tudi izvaja vsakodnevno, vendar ne do tolikšne potankosti, kakor si ženske predstavljamo. Še vedno obstajajo odtenki obnašanja, ki enostavno negirajo prejšnji glasen ton in odločnost v govoru. Ne gre tako. Pač, ne gre.

V knjigi "Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod" (Ute Ehrhardt) se piše o točno tej temi. Torej o samostojni ženski, ki misli da naredi vse v slogu emancipacije, a kaj ko se potem z enim enostavnim ne sigurnim pogledom izda in poruši vse od prej. Kar je precej žalostno. Saj se potem tale ženska tudi sama počuti premagano in napačno. Meni osebno je knjiga odprla marsikatero obzorje in postala sem tudi sama pozorna na te detajle. Iskreno sem najbolj navdušena nad poglavjem o kletvicah. Sama jih kar redno uporabljam in mi marsikdaj pomagajo, da se momentalno počutim bolje. Iz srca priporočam knjigo za branje vsem dekletom, ki bi si želele biti kompletno samostojne v lastnem bitju, pa tudi kakšni fantini, da se malo zaveda kaj se dogaja dandanes na svetu.

Zdej pa lep pozdrav, saj je čas mojega jutranjega zdravega obroka. (Bomo videli do kdaj bo ta "zdrava hrana" trajala. Ciljam na dalj časa, a se nikoli ne ve, ne?)

<3 BPC