Priznam, da me zadeva še vedno boli.
Priznam, da se še vedno mnogokrat počutim nesposobno in slabo.
Priznam, da polnim svojo notranjo samoto z dobrimi ljudmi, pomočjo drugim ljudem in z mojimi mačkami.
Priznam, da se obdajam z dodatnimi deli in na novo s telovadbo, da zapolnem misli in čas do te mere, da ne utegnem sploh razmišljat o sebi in situacijah kot slabih.
Priznam, da imam še vedno probleme s sprejetjem same sebe kot nekaj vrednega brezpogojne ljubezni; tudi zaradi tega lažje prenašam določene dogodke.
Priznam, da se marsikaj vprašam kaj ljudje vidijo na meni.
Priznam, da mi je lažje gledati serije kot pa lastno življenje, ker v serijah že poznam izid zgodbe.
Priznam, da me je nekoliko strah moje prihodnosti in njenega uspeha.
Priznam, da se delno in malo tudi sebe krivim za izid zadnje osebne "zgodbe".
Priznam, da bi vsake toliko najraje komu razbila faco zaradi občasnega lastnega nezadovoljstva.
Priznam, da se kljub vsem tegobam imam vseeno 80% rada in se toliko tudi cenim.
Priznam, da se tistih 20% še vedno sovražim, ker se mi še vedno dogaja, da imam momente extremne pasivnosti in stagniranja, kateri me nič kolikokrat omejujejo pri vsakdanjih opravkih.
Priznam, da mi kljub lastni definiciji nekadilca cigarete vedno bolj dišijo, čeprav vem, da je to le skrivanje pred realnostjo in umeten občutek mentalnega počitka in navidezne kontrole.
Priznam, da bi rada imela partnerja zaradi tistega čistega feelinga pomembnosti, ki ga dobiš ob temu.
Priznam, da me marsikaj bolj prizadene kot pokažem.
Priznam, da sem kljub temu za ljudi preveč odprta knjiga in mi zato skrivanje slabo uspe.
Priznam, da mi določeni ljudje pomenijo preveč.
Priznam, da mi je na momente drama všeč do te mere, da si dovolim, da mi škoduje.
Priznam, da se zavedam, da bi določene zadeve lahko v življenju spremenila na boljše in sebi v prid, ampak mi ne teče še voda v grlo.
Priznam, da oglašam obisk pri psihologu, ker me je strah, da bo najdel še kakšno veliko razpoko v moji notranjosti.
Priznam, da sem utrujena od kreganj, zvez, praznih obljub in neuresničenih pričakovanj.
Priznam, da na vrh vsega vseeno verjamem, da je vse za nekaj dobro in da je vsaka situacija lekcija zame in v bistvu ob pravem času in na pravem kraju zame.
Priznam, da mi objemi ljudi, ki jih imam rada ogromno pomenijo in polepšajo marsikateri trenutek.
Priznam, da se še vedno mnogokrat počutim nesposobno in slabo.
Priznam, da polnim svojo notranjo samoto z dobrimi ljudmi, pomočjo drugim ljudem in z mojimi mačkami.
Priznam, da se obdajam z dodatnimi deli in na novo s telovadbo, da zapolnem misli in čas do te mere, da ne utegnem sploh razmišljat o sebi in situacijah kot slabih.
Priznam, da imam še vedno probleme s sprejetjem same sebe kot nekaj vrednega brezpogojne ljubezni; tudi zaradi tega lažje prenašam določene dogodke.
Priznam, da se marsikaj vprašam kaj ljudje vidijo na meni.
Priznam, da mi je lažje gledati serije kot pa lastno življenje, ker v serijah že poznam izid zgodbe.
Priznam, da me je nekoliko strah moje prihodnosti in njenega uspeha.
Priznam, da se delno in malo tudi sebe krivim za izid zadnje osebne "zgodbe".
Priznam, da bi vsake toliko najraje komu razbila faco zaradi občasnega lastnega nezadovoljstva.
Priznam, da se kljub vsem tegobam imam vseeno 80% rada in se toliko tudi cenim.
Priznam, da se tistih 20% še vedno sovražim, ker se mi še vedno dogaja, da imam momente extremne pasivnosti in stagniranja, kateri me nič kolikokrat omejujejo pri vsakdanjih opravkih.
Priznam, da mi kljub lastni definiciji nekadilca cigarete vedno bolj dišijo, čeprav vem, da je to le skrivanje pred realnostjo in umeten občutek mentalnega počitka in navidezne kontrole.
Priznam, da bi rada imela partnerja zaradi tistega čistega feelinga pomembnosti, ki ga dobiš ob temu.
Priznam, da me marsikaj bolj prizadene kot pokažem.
Priznam, da sem kljub temu za ljudi preveč odprta knjiga in mi zato skrivanje slabo uspe.
Priznam, da mi določeni ljudje pomenijo preveč.
Priznam, da mi je na momente drama všeč do te mere, da si dovolim, da mi škoduje.
Priznam, da se zavedam, da bi določene zadeve lahko v življenju spremenila na boljše in sebi v prid, ampak mi ne teče še voda v grlo.
Priznam, da oglašam obisk pri psihologu, ker me je strah, da bo najdel še kakšno veliko razpoko v moji notranjosti.
Priznam, da sem utrujena od kreganj, zvez, praznih obljub in neuresničenih pričakovanj.
Priznam, da na vrh vsega vseeno verjamem, da je vse za nekaj dobro in da je vsaka situacija lekcija zame in v bistvu ob pravem času in na pravem kraju zame.
Priznam, da mi objemi ljudi, ki jih imam rada ogromno pomenijo in polepšajo marsikateri trenutek.
posted from Bloggeroid
No comments:
Post a Comment